PRODUKCIJA NEZNANJA

REPRODUKCIJA ZNANJA ALI NEZNANJA V VISOKEM ŠOLSTVU V REPUBLIKI SLOVENIJI

Dr. Majda Prijon
Dr. Josip Zohil

Povzetek monografije

1. IZHODIŠČA

1.1 Opredelitev temeljnih problemov in namen raziskave

Vpliv informacijskega obdobja že krepko čutimo, čeprav traja relativno kratek čas. Informacije in nove informacijske tehnologije srečamo v vseh bistvenih sestavinah gospodarskega in družbenega življenja. Posebno obliko informacije predstavlja znanje. V tem kontekstu obravnavamo znanje kot poseben pojav v sklopu informacij: predstavlja metodo uporabe informacij za doseganje ciljev. Znanje je bistvena prvina sodobnih tehnoloških procesov; v mnogih primerih so informacije celo njihovi edini produkti. Hitra rast novih tehnologij (novih znanj) pa je mogoča le ob vse večjem vključevanju človeške ustvarjalnosti v te procese.
Z vidika organizacije in ekonomike informacij in posebej znanja moramo poudariti multiplikativne lastnosti informacije: materialne produkcijske faktorje (na pr.: surovine, energijo ...) z uporabo potrošimo, isto informacijo pa lahko uporabljamo velikokrat, ne da bi jo pri tem porabili, ne da bi jo pri tem uničili. Nasprotno, njeno uporabljanje omogoča pospešeno reprodukcijo dodatnih informacij. Druga pomembna lastnost informacije in znanja je konvertibilnost: informacije (znanje) lahko v velikem deležu nadomeščajo materialne in energetske vire. Iz omenjenega sledi, da z uporabo informacij in znanja povečujemo dodano vrednost in bogastvo tistega ali tistih, ki so za njihovo proizvodnjo in porabo usposobljeni.
Republika Slovenije (RS) ima mnogo bolj omejene (klasične) produkcijske vire kot bogatejše države. Če se RS želi približati stopnji razvoja nekaterih svojih sosed, mora s svojimi skromnimi viri dosegati mnogo večje učinke kot njene sosede. Tehnične možnosti za hitro rast pa nudi ravno znanje (raziskovanje, prenos in uporaba znanja). V nalogi izhajamo iz predpostavke, da sta razvoj in uporaba znanja nujni prvini uspešnega in hitrega razvoja RS.
Upoštevati moramo tudi posebnosti RS:
· v zadnjem desetletju so propadli številni industrijski razvojni oddelki ,
· delež zaposlenih z visokošolsko izobrazbo je že desetletja znatno manjši kot v razvitih sosednih državah in
· velika večina doktorjev znanosti (skoraj 90 %) je zaposlena na univerzi in v paradržavnih službah .
Univerze so že v industrijskem obdobju pomembno vplivale na svetovni gospodarski razvoj. V gospodarsko uspešnih podjetjih je bil relativno velik delež zaposlenih z univerzitetno izobrazbo in posamezne gospodarske veje se niso mogle razvijati brez ustrezne kadrovske "podpore" univerz. Obenem so le-te s svojim raziskovalnim delom pospeševale družbeni razvoj. Nekateri celo menijo, da bi morale univerze s svojo dejavnostjo usmerjati gospodarski in družbeni razvoj.
V RS ima torej univerza (visoko šolstvo), ki zaposluje velik delež raziskovalno usposobljenga kadra, odgovorno nalogo nosilca gospodarskega in družbenega razvoja.
Statistični podatki o rasti števila študentov v visokem šolstvu RS kažejo, da sta državna in visokošolska politika naredili prve korake za izboljšanje kadrovske strukture v RS. Tej akciji je sledil neverjetno velik odziv povpraševalcev in ponudnikov visokošolskega izobraževanja:
V visokem šolstvu je močno narastlo število študentov (1998/99 - 1992/93 je indeks rasti 199,78 ) . O izjemno povečanem povpraševanju po visokošolskem študiju priča tudi podatek, da so mnogi študenti, ki se niso mogli vpisati v redne programe izobraževanja, našli vire sredstev in so se vpisali kot izredni. V obdobju 1988 do 1998 se je BDP na prebivalca v RS povečal le za 18,2 odstotka (po podatkih CIA World Factbook), desetina prebivalstva RS pa je leta 1998 zaslužila kar 70 % vseh prihodkov v RS . Velik delež relativno obubožanih študentov je veliko investiralo v svoje visokošolsko izobraževanje. Kjub izjemno negativnim trendom socialnega prestrukturiranja RS in ob močno zmanjšanem številu kadrovskih štipendij (indeks 1997/1990 = 41,00 ) so se študenti odločali za šolanje; od njega so torej pričakovali veliko.
Visokošolske ustanove so podprle državno politiko; nastali so mnogi novi visokošolski programi. Tudi v primerih, ko so imele visokošolske inštitucije močno zasedene kadrovske in prostorske zmogljivosti, so, ob skromnem povečanju kadrovskih zmogljivosti, znatno povečale število vpisanih študentov.
Doslej navedena dejstva kažejo na skoraj idealne razmere za uresničevanje prej omenjenih dolgoročnih ciljev razvoja RS: povpraševalci so odlično reagirali na ukrepe visokošolske izobraževalne politike RS; povpraševanja po študiju ni bilo potrebno vzpodbujati z dodatnimi investicijami (npr. štipedijami). Odporov pa ni bilo niti na strani ponudnikov izobraževalnih storitev. Ravno obratno: visokošolske inštitucije se še danes intenzivno borijo za pridobivanje novih izobraževalnih programov in študentov. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali sta državna politika in visoko šolstvo izkoristila te izjemno ugodne pogoje za uresničitev gospodarskih in družbenih ciljev RS ali pa sta zasledovala druge cilje?
Prvi pomislek o njihovi uspešnosti je naslednji: hitre (kvantitativne) rasti visokošolskega izobraževanja v RS ni spremljala ustrezna rast raziskovalno razvojnih aktivnosti , zaradi česar je sporna kvaliteta in uporabnost znanj, ki jih pridobijo študenti v visokošolskem izobraževanju v RS. Mreža reprodukcije znanja v RS je že več let zelo šibka prav pri svojem izvoru (ustvarjanje znaj, njihova selekcija in prenos v prakso). Stanje se iz leta v leto slabša.
Drugi podatki, ki osvetljujejo posebne interese državne politike in visokega šolstva, so:
· povečal se je predvsem delež izrednih študentov in študentov, ki plačujejo šolnine (Indeks rasti rednih študentov 1998/99 - 1992/93 znaša 141,79, izrednih pa 310,59 ). Visokošolske inštitucije so omejevale redni študij, ki ga je financirala država. Na ta način so številne študente preusmerjale v izredni študij. Pri tem so uporabljale različne prijeme: za izredne študente so razpisovale več izpitnih rokov, le-ti niso imeli obveznih laboratorijskih vaj, izrednim študentom "so znale" predstaviti študijsko snov v zgoščeni obliki (v 1/3 ur, ki so predvidene za redni študij) itd.,
· povečali so se vpisi na tiste študijske smeri, na katerih je v RS relativno več diplomantov kot v gospodarsko razvitih evropskih državah .
Teoretično je mogoče na področju šolstva ustvariti maksimalne dobičke z večanjem števila študentov (večanje prihodkov) in dajanjem minimalnega znanja (minimizacijo stroškov) . Če upoštevamo specifično koncentracijo raziskovalnega kadra na univerzah v RS in skoraj popolno inovativno mrtvilo raziskovalcev, lahko zaključimo, da je v RS skromna produkcija novega znanja. Zato je ob velikem povpraševanju (rasti števila študentov) umestna domneva, da se v visokem šolstvu v RS predvsem maksimizira dobičke, ne pa reproducira znanja. V teh pogojih je smiselno preveriti tudi skrajni primer, ko inštitucije dajejo študentom napačno ali v praksi popolnoma neuporabno znanje, da ustvarijo videz, da študenti le dobijo nekaj znanja za plačano šolnino: maksimizacija dobička z reprodukcijo neznanja.
Mnoge "laboratorijsko idealne" tehnologije se v praksi ne uveljavijo. K družbeni ekonomiki pa prispevajo le tiste, ki jih uspe praksa učinkovito uporabiti. Zato nas ne zanimajo tiste proizvodnje znanja, ki se zaključijo z njegovo stvaritvijo (ali objavo v znanstveni reviji), ampak predvsem tista, ki najdejo pot v prakso in so tam učinkovito izkoriščena. Najkvalitetnejše so torej tiste mreže reprodukcije znanja, ki temeljijo na raziskovalnem delu (produkciji znaj) in imajo verifikacijo in aplikacijo v praksi. Mreže reprodukcije znanja, ki nimajo verifikacije v praksi, imenujemo mreže reprodukcije neznanja. Takšna opredelitev je smiselna tudi zaradi tega, ker je obseg znanj že zelo velik, ogromno pa je tudi število znanj, ki jih je praksa sprejela (ali pa so ugodni pogoji, da jih bo). Jasno je, da bodo tisti subjekti v mreži reprodukcije znanj, ki imajo izkušnje pri delu v praksi, znali bolje selekcionirati znanja, ki imajo večje izglede za uporabo. To velja tudi za univerze: na univerzi potekajo raziskave, univezitetni učitelji objavljajo, prenašajo znanja na študente itd. V teoretičnem smislu se torej univerza lahko vključuje v mreže reprodukcije znanja ali pa v mreže reprodukcije neznanja.
Specifična dogajanja na trgu visokošolskega študija pa utrjujejo domnevo, da visokošolske inštitucije niso izkoristile relativno ugodnih pogojev za reprodukcijo znanja, ki jo je omogočalo izjemno veliko povpraševanje.
Tako kot vsak kompleksen sistem, mora biti tudi izobraževalni nadzorovan, mora omogočati tudi preverjanje svojega vpliva na organizacijo in ekonomiko znanja. Sproti mora ugotavljati omejevalne dejavnike za doseganje ciljev, da bi jih lahko pravočasno odpravljal. V obdobjih nenormalno velikega povpraševanja in/ali ponudbe, hitrega tehnološkega razvoja, hitrih sprememb itd. potrebuje trg visokošolskega izobraževanja (ki je izjemno pomembna dobrina za dolgoročni družbeni razvoj) še posebej skrben nadzor. Odgovorni državni funkcionarji pa zatrjujejo, da nadzoru hitro razvijajočega se šolstva niso kos .
Kljub tem podatkom o zelo nenavadni mreži reprodukcije znanja v visokem šolstvu v RS, je mogoče, da ima visoko šolstvo dobre korekcijske mehanizme in da je že odpravilo anomalije, ki so jih ustvarili nenavadna rast povpraševanja, specifični interesi zbirokratizirane države in neobičajno velika hitrost, s katero nekateri izredni študentje pridobivajo diplome . Zato je smiselno raziskati, kakšno je stanje v praksi. Ali se v visokošolski praksi v RS reproducira znanje ali neznanje? Kako se v njej uresničujejo interesi družbeno močne države, univerz in za študij izjemno zainteresiranih študentov?

1.2 Predmet in omejitve raziskave

Predmet raziskave je visokošolska politika RS, ki jo bomo proučevali na primeru Univerze v Ljubljani (UL) in še posebej njene članice Fakultete za pomorstvo in promet (FPP). FPP je značilna predstavnica hitre rasti visokošolskega izobraževanja v RS. Je relativno stara (skoraj 40 let) ustanova, ki se je več desetletij razvijala v okviru UL, pri tem pa je bila dokaj avtonomna.
Predmet proučevanja je obdobje od študijskega leta 1992/1993 do študijskega leta 1998/1999, to je obdobje hitre rasti števila študentov v RS, torej obdobje izrazitega povečanja mreže šol, ali bolj točno izobraževalnih programov in možnosti prenosa znanja na študente (širjenje mreže reprodukcije znanja).
FPP je vse od svoje ustanovitve izobraževala kadre po svetovnih standardih, saj so se njeni diplomanti zaposlovali po celem svetu ali pa so pretežni del svojega dela opravljali na svetovnem trgu v menjavi s strokovnjaki iz podjetij zunaj bivše Jugoslavije. Mnogo bolj kot številne fakultete v RS je bila s svojimi kadri prisotna na svetovnem trgu, kjer je tudi verificirala svoje standarde dela. Izbor FPP pomeni, da bomo preučevali delovanje visokošolskega sistema RS na tistem segmentu, ki je izvorno (zgodovinsko) zelo kvaliteten (verificiran na svetovnem trgu).
O FPP so bili v javnosti že objavljeni mnogi podatki, zato bomo lahko raziskavo obogatili tudi z analizo le-teh. Kmalu po njihovi objavi je UL sprejela pravilnik o tajnih podatkih in s tem raziskovalcem skoraj onemogočila dostop do njih.
V RS je po letu 1994 število študentov močno narastlo (indeks rasti 1998/99-1994/95 brez absolventov s statusom študenta 148,15 ). Rast števila študentov FPP pa je precej večja (indeks rasti 1998/99-1994/95 brez absolventov s statusom študenta 175,98 ). FPP je z nadpovprečno hitrostjo uresničevala cilje državne politike po ekspanziji visokega šolstva v RS. Podobno kot ostale članice UL je tudi FPP, ob relativno majhni rasti števila redno zaposlenih učiteljev (UL ima indeks rasti 1998/99-1994/95=114,11) , hitro večala število izrednih študentov (indeks rasti UL 1998/99-1994/95=216,89 ) . Ko je FPP leta 1994 izgubila svojo subjektiviteto (pravna oseba je postala UL), je UL dobila večji vpliv na bistvene funkcije FPP: na kadrovanje in na študijske programe. FPP je lahko zaposlovala le kadre, ki jih je odobrila UL in izvajala programe, ki jih je sprejela UL, torej je delala po temeljnih normativih in standardih UL. FPP je v tem pogledu zelo značilen predstavnik UL.
Večanje vpliva UL na delo FPP je potekalo vzporedno z rastjo avtonomije UL. Hiter razvoj FPP je specifičen za UL. FPP je ob dveh višješolskih (dvoletnih) programih v dvajsetih letih komajda pridobila še en dvoletni program, ki je v letu 1993 postal štiri letni. Ta relativno skromen razvoj študijskih programov je bil do leta 1993 pod strogim nadzorom UL, lahko bi celo rekli, da ga je UL zavirala. Po letu 1995 (mogoče še prej) pa so se interesi UL popolnoma spremenili. V skladu z državno in univerzitetno politiko je FPP močno povečala število študijskih programov (iz 2 na 5), smeri študija (iz 3 na 12) in študentov (indeks 1998/1999-1992/1993 = 314,13 ) V šolskem letu 1999/2000 je bilo na FPP vpisanih skoraj 2.000 študentov (v študijskem letu 1992/93 pa le nekaj nad 500).
Predmet preučevanja so predvsem vplivni učitelji FPP in UL. Njihova družbena moč je relativno velika in jim omogoča večjo reprodukcijo znanja, pa tudi njegovega uničevanja. Značilnost visokega šolstva v RS je velik razkorak v družbeni moči posameznih učiteljev. Tako je tudi na FPP, ki pa ima za preučevano problematiko posebne pogoje. Na njej je namreč opazna velika rezistenca manj vplivnih učiteljev, ki je na drugih visokošolskih zavodih ni. V pogojih izražene strukture družbene moči (družbeno močnih in nemočnih učiteljev) so raziskovalcu lažje merljivi učinki obeh skupin učiteljev na reprodukcijo znanja.
Učitelji FPP so bili med prvimi, ki so zaznali in javnosti poročali o destruktivnem vidiku reprodukcije znanja v visokem šolstvu (Zohil, Superučitelji na visokošolskih inštitucijah, Primorske novice, 11.09.1998), o etatističnem neomerkantilizmu (Ostan, Etatistični neomerkantilizem, Delo, 27.02.1999), o kadrovski destrukciji (Prijon, Desna roka destruktivne univerze, Delo 27.02.1999), o podkupljenih univerzitetnikih (Ostan, Podkupljeni univerzitetniki, Primorske novice, 12.02.1999) itd. Okviri, ki jih je postavilo visoko šolstvo v RS, so bili zanje pretesni in so začeli iskati oz. sooblikovati "novo univerzo". Zato bo FPP najprimernejši subjekt za trenutno raziskovanje dejavnikov reprodukcije znanja v RS, saj omogoča tudi njihovo preveritev na mejnih (kritičnih) področjih prehajanja stare univerze v novo.
V obdobju, ko so na UL iskali opravičila in izgovore za dokazovanje, da so superučitelji normalen pojav visokega šolstva, so učitelji FPP že poglobili in učvrstili raziskovanja domnevno deformiranega visokošolskega izobraževanja (visokošolsko izobraževanje je temeljni element mreže reprodukcije znanja), začeli uveljavljavljati pravni red v visokem šolstvu in določbe etičnega kodeksa univerzitetnih učiteljev. V ta proces pa so začeli vstopati tudi študenti, ki so morali vsakodnevno reševati zapletene probleme etike, prava in svojega uveljavljanja med družbeno izjemno močnimi univerzitetniki. FPP je v tem pogledu specifičen predmet proučevanja. V skladu s cilji nove univerze je FPP začela študente praktično usposabljati, da ne bi postali produktvni roboti, temveč osebnosti, ki vedo, kaj je dobro in kaj je zlo (tudi v visokem šolstvu) in kako naj se s pokončno hrbtenico borijo proti zlu.
Bistvene formalne sestavine današnjega visokošolskega izobraževanja so (poleg študentov) študijski programi, visokošolski učitelji in raziskovalni programi, na katerih le-ti delajo. V tej študiji je relativno pomanjkljivo obdelana problematika študentov, saj je zelo obsežna. Na FPP zaključujejo študij prve generacije študentov na univerzitetnem študiju, zato na FPP še ni prave študentske "tradicije" takega študija. Delež "klasičnih" študentov FPP, navtikov in strojnikov, pa je majhen v primerjavi s študenti novejših študijev FPP.
Na univerzitetnih učiteljih bomo opazovali predvsem njihov odnos do študijskih programov, pedagoškega procesa in kadrovanja. Dotaknili se bomo tudi njihovega odnosa do zakonitosti in etičnosti dela. Finančni vidiki, odnosi učiteljev in ustanov do financerja (MŠŠ) ter izrednih študentov bodo le nakazani, saj so nam podatki težko dostopni .
Tudi raziskovalna problematika je prikazana relativno skromno. Ob majhnem družbenem povpraševanju po znanju in neverjetni ekspanziji števila študentov FPP formalno ni uspela niti celovito izdelati programa raziskav, kaj šele načeti družbeno pomembne probleme . V tem pogledu je izbrano ugodnejše področje za proučevanje reprodukcije znanja v RS.
Dekadenco raziskovanja na UL kažejo tudi Merila za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev na UL. Po mnenju mnogih univerzitetnikov bi tudi slavni A. Einstein težko shajal z izvolitvami na UL. Temeljni kriterij raziskovalnega dela univerzitetnikov UL ni, koliko so prispevali k razvoju prakse, koliko jo poznajo itd., temveč na koliko kongresov in znanstvenih revij so razširili svojo družbeno moč. Ti trendi neproduktivnega raziskovalnega dela UL so zajeli tudi FPP. Že asistenti FPP intenzivno publicirajo (širijo znanja), čeprav imajo težave že pri postavitvi programov dela FPP, zaključku podiplomskega študija itd.. Ta vidik reprodukcije znanja bi bilo potrebno natančneje obdelati v posebni raziskavi.

1.3 Cilji in predpostavke raziskave

Na podatkih iz segmentov prakse želimo preveriti, v kolikšni meri visokošolsko izobraževanje v RS v praksi zasleduje cilje reprodukcije znanja.
Izhajamo iz predpostavke, da so minimalni standardi znanja tisti, ki sprožajo vsaj minimalne multiplikativne učinke v narodnem gospodarstvu in v družbi. V pravnih aktih (zakoni, statuti itd.), ki so bili veljavni do leta 1999 in ki so urejali delovanje sistema izobraževanja v RS (glej prilogo), nismo odkrili elementov, ki bi lahko bistveno zavirali reprodukcijo znanja. Zato bomo izhajali iz predpostavke, da normativni akti zadovoljivo dobro urejajo mrežo reprodukcije znanja v RS (ali pa ga bistveno ne ovirajo) .
Cilj je predvsem ugotoviti, ali dejanska organizacija izobraževanja upošteva zakonitosti organizacije razširjene reprodukcije znanja, ali pa se v tem sistemu želi z izobraževanjem doseči druge cilje in (morebiti) koliko se ti drugi cilji istovetijo s cilji družbenega razvoja Republike Slovenije.
Z vidika reprodukcije znanja so pomembni tudi odnosi družbene moči v reprodukcijskem procesu znanja. Kot smo že povedali, izhajamo iz predpostavke, da je pri nas skromno povpraševanje po raziskavah. Z raziskovalnim delom si univerzitetniki večajo družbno moč le z izjemnimi napori. Delo v praksi je težko, saj je treba reševati konkretne probleme. V pedagoškem procesu pa je popolnoma drugače, saj študent po definiciji prejema od učitelja. Glede na študenta ima torej učitelj ekskluzivno moč (Študentu posreduje znanje le ob določenih pogojih). Če ob tem učitelj še preverja znanje, ima v primerjavi s študentom tudi moč sankcioniranja (znanja/neznanja). Domneva je, da si vplivni univerzitetniki pridobivajo izjemno veliko družbeno moč prav na račun (v pedagoškem procesu in tudi drugače) družbeno šibkih študentov (njihovega izkoriščanja).
Pomembne so tudi tehnike pridobivanja družbene moči. V gospodarstvu so poznani primeri monopolov in drugih oblik donosnega obvladovanja trga. V šolstvu so praviloma zadeve normirane. Zakoni in načela profesionalne etike naj bi omejevali družbeno moč učitelja v njegovem odnosu do družbeno šibkega študenta . Cilj naloge je tudi preveriti domnevo: Univerzitetni učitelji si večajo družbeno moč predvsem na (za učitelja) destruktivnih delih: učenje (oblast) večjega števila predmetov in velikih skupin študentov na organizacijsko relativno neurejenem izrednem in podiplomskem študiju .
Na univerzi so velike razlike tudi v družbeni moči posameznih učiteljev. Učitelji z višjimi nazivi odločajo o tistih z nižjimi, jim določajo komisije za izvolitve v nazive itd. Še večjo družbeno moč imajo "domači" učitelji (tisti ki so redno zaposleni) v primerjavi z gostujočimi in tistimi, ki učijo po pogodbi (če vplivnim univerzitetnikom le-ti ne ustrezajo, jih odslovijo, ne da bi za morebitne posledice komu odgovarjali). Domnevamo, da je na univerzi (ki reproducira neznanje) posebej iskan "najnižji" sloj, to so upokojenci in učitelji, ki so pripravljeni ali primorani učiti brez izvolitve v naziv . Domneva je, da je družbeno moč vplivnega univerzitetnika (ki reproducira neznanje) mogoče meriti tudi s številom pogodbenikov, ki "zanj" delajo (učijo pri "njegovih" predmetih). Univerzitetniki temu pravijo, da v predavalnico vabijo priznane strokovnjake ali da dodeljujejo "venia legendi" (oz. "venia docendi", dovoljenje za predavanja na vseučiliščih ali visokih šolah, kar za UL pomeni mentorstvo učiteljev nad učitelji) .
Tako kot povsod obstajajo tudi na univerzi iznajdljivi ljudje (posamezniki in skupine ...), ki dajejo svojim zaslužkom in težnji po oblasti prednost pred profesionalno etiko. Poseben fenomen pa so komisije univerze, organi MŠŠ in druge inšpekcijske službe, ki kljub opozorilom, javnim protestom in drugim načinom obveščanja o domnevnih nepravilnostih na UL, ne uspejo odkriti teh anomalij in njihovih rezultatov. Z vidika študentov in reprodukcije znanja je zadeva zelo problematična, saj se ob vzgledu donosnih anomalij pri svojih učiteljih učijo bolj, kako ubirati v življenju donosne stranpoti kot pošteno delati in skrbeti za napredek (tudi) skupnosti. Odgovornost nadzornih organov, vodstev ustanov, učiteljev in študentov do tega pojava je zelo velika. Zato bomo v naši raziskavi preverili domnevo: V pedagoških procesih se študente usposablja za oblike neposrednega izkoriščanja sočloveka na neposrednih zgledih superučiteljev.
Visoko šolstvo je javna dobrina. Zaradi izjemno velike razlike v družbeni moči med učitelji in študenti na eni strani, na drugi pa pomena, ki ga ima šolstvo za družbeni razvoj, je nujno stalno spremljanje njegovega stabilnega razvoja (ne le v finančnem smislu, kot to praviloma poudarjajo vplivni univerzitetniki). Objektivna potreba po javnosti dostopnih podatkov o izobraževanju je velika. Univerzitetni in državni organi so dolžni spremljati te javne podatke, z občasnimi inšpekcijami pa morajo preverjati tudi druge (javnosti manj dostopne) podatke . Z uporabo javno dostopnih podatkov smo želeli preveriti tudi delovanje fakultetnih, univerzitetnih, državnih in drugih javnih ustanov. Cilj naloge je tudi, da preverimo, ali organi nadzora sistemov reprodukcije znanja sploh uporabljajo javne podatke. Ali so njihove metodologije učinkovite, kar bi omogočalo takojšnje popravke strukturnega in procesnega sistema , ali pa ne odkrijejo skoraj ničesar? Če jim to ne uspe, je utemeljen sum njihovega kaznivega dejanja - opustitve nadzora .
Domnevamo, da bo ta raziskava vzpodbudila republiške in univerziteten nadzorne organe, da bodo podrobno proučili tudi finanče podatke in stanje v študentskih referatih UL. Parcialni podatki, ki jih imamo raziskovalci, dopuščajo le domeneve o obstoječih skrajno neustreznih pogojih za reprodukcijo znanja .

1.4 Metoda raziskave

Metodo dela smo zasnovali na uporabi javno objavljenih podatkov. Ostale podatke smo uporabljali le izjemoma iz več razlogov:
· Prakso, ki jo proučujemo, poznamo dokaj natančno že več let. Tendence razvoja zadnjih let kažejo na nekatere neverjetne anomalije visokošolskega izobraževanja v RS. O problemih superučiteljev, nosilcev tudi po 20 predmetov v enem šolskem letu, smo že obveščali javnost in odgovorne v šolstvu. Hitra rast števila študentov, anomalije v podiplomskih študijih ipd. so po naših ocenah tako akutne, da je potrebno (četudi nekoliko okrnjeno) raziskavo čimprej predstaviti javnosti.
· Ravno v obdobju začetka te raziskave se je Univerza v Ljubljani še bolj zaprla, saj je izdala pravilnik o tajnih podatkih, ki je vodstvom posameznih njenih segmentov omogočil, da določijo, da je skoraj vse na univerzi tajno.
Uporaba javno objavljenih podatkov dokazuje potrebo po uveljavljanju načela transparentnosti trošenja proračunskih sredstev in sredstev posameznikov. Tako je možna splošna kontrola javnega sistema, kot je visokošolsko izobraževanje, in poseganje v sistem takoj, ko se opazijo morebitni odkloni. Hkrati pa omogoča enostaven način primerjalne analize. Na tem mestu je raziskava dodatno podprta z izjavami posameznikov v medijih, dopisih in drugih dokumentih, da bi dodatno preverili naše podatke in rezultate. Ključne tendence izhajajo iz dejstva, da so podatke objavljali pooblaščeni subjekti analiziranega sistema, torej tisti, ki so odgovorni za razvoj in kvaliteto dela ter zakonitost. Njihova identifikacija pa lahko pripomore k ugotavljanju interesov tako izvajalcev kot koristnikov.
Pri analizi kadrovsega vidika organizacije in ekonomike izobraževanja smo izhajali najprej iz zakonskih določil. Hoteli smo pokazati, da so v večini primerov le-ta usklajena z organizacijo in ekonomiko znanja glede na razpoložljiva sredstva. Nadaljnji korak pri analizi izobraževalnega sistema je preverjanje upoštevanja zakonskih določil na FPP in tako tudi na visokem šolstvu v Sloveniji. Izhajamo iz predpostavke, da vzorci obnašanja, ki se pojavljajo na FPP niso izolirani, temveč splošno uveljavljeni v slovenskem prostoru. Obstoječi mehanizmi kontrole na splošni državni ravni sicer ne bi dovoljevali odstopanj.
Podatke smo črpali pretežno iz Seznama predavanj za posamezna študijska leta, ki jih objavlja Univerza v Ljubljani. Hoteli smo ugotoviti udeležbo posameznih predavateljev v izobraževalnih programih in iz teh podatkov ugotoviti splošno veljavno obnašanje sistema. Tendence sistema pa nam bodo nadalje omogočile ugotavljanje njegove usklajenosti z reprodukcijo znanja ali neznanja.
Obseg znanja, ki ga pridobijo študenti, običajno merimo po zaključenem študijskem procesu ali med študijem. Ker je to relativno težko izvedljiva naloga, zakonodajalci predpišejo minimalne standarde in normative, po katerih se mora izvajati študijski proces. V njem je tako zagotovljen vsaj minimalen prenos znanja, omogočen pa je tudi njegov nadzor. V ta namen se v šolah izvaja študijski proces po vnaprej sprejetih in družbeno verificiranih programih. Vsaj teoretično je mogoče, da študenti pridobijo v dejanskem študijskem procesu ustrezna znanja tudi ob slabo načrtovanih študijskih programih, z neustrezno strokovno usposobljenimi učitelji itd. Iz izjav študentov in rektorja UL (Dober visokošolski program je boljši kot slaba fakulteta, Primorske novice, 09.04.1999) izhaja, da se študijski programi FPP niso izvajali v celotnem predpisanem obsegu (odpadle ure po urnikih, zamude itd.). Posebej problematično je področje izrednega študija, kjer se praviloma niso izvajale laboratorijske vaje. Vsi ti pogoji še dodatno otežujejo ugotavljanje dejanske produkcije znanja. V raziskavi smo se zato omejili le na proučevanje objavljenih in verificiranih študijskih programov in objavljenih načrtov njihovega izvajanja, ki ga je Univerza v Ljubljani ponudila trgu. Možno je, da so v objavljenih podatkih napake. Rektorja UL smo avgusta 1998 obvestili o domnevno nenormalnih podatkih v Seznamu predavanj UL za študijsko leto 1997/98. Ni nas obvestil, da bi utegnile biti napake v omenjenem seznamu. Ravno obratno. V Seznamu predavnj UL za študijsko leto 1998/99 so bili objavljeni podobni podatki kot v predhodnem letu. Proučevani študijski programi predstavljajo torej trend razvoja UL (vsaj na nekaterih njenih segmentih).
Ker so predmet proučevanja študijski programi, moramo upoštevati tudi možnost, da se v celoti ali deloma ne izvajajo. Ker pa jih UL razpisuje in objavlja njihove izvajalce, je na proučevanem trgu znanja smiselno proučiti vsaj hipotetičen primer, kaj bi se zgodilo na Univerzi, če bi bilo dovolj kandidatov (študentov) za izvajanje objavljenih študijev?

1.5 Vsebina poročila o raziskavi

Pričujoča monografija vključuje razpravo o organizaciji in ekonomiki informacije in znanja, kadrovski vidik izvajanja rednega študija in izvajanje izrednega študija na FPP ob visokošolskih programih FPP.
Pri obravnavanju kadrovskega vidika na FPP smo izhajali iz zakonskih določil, ki obravnavajo visokošolske učitelje in sodelavce. V tretjem poglavju je podana analiza urne obremenitve posameznih izvajalcev pedagoškega in raziskovalnega procesa na FPP glede na objavljene podatke v Seznamu predavanj UL za posamezna študijska leta, četrto poglavje odpira vprašanje ustreznosti nosilcev predmetov v praksi in ustreznost njihovih habilitacij. Peto poglavje obravnava plačilo visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter morebitno prelivanje namenskih sredstev. Zaključno poglavje pa sintetizira obstoječo organiziranost in ekonomiko edukacije iz zornega kota kadrov ter primerja usklajenost z organizacijo in ekonomiko znanja ter analizira nadzor odgovornih subjektov na UL in FPP, njihovo odgovornost, inertnost in možnosti merjenja konkretne škode, ki jo je povzročila njihova inertnost. Monografijo zaključujemo s predlogi za nadalnjo proučevanje.

2. ZAKONSKA UREDITEV VISOKEGA ŠOLSTVA V REPUBLIKI SLOVENIJI

Vzgojnoizobraževalna dejavnost je definira kot organizirano, načrtno in sistematično posredovanje znanja ter občih civilizacijskih in kulturnih vrednot. To dejavnost se opravlja tudi na visokošolski ravni po študijskih programih vzporedno z raziskovalnim delom, ki je povezano z razvojem strok in z izvajanjem študijskih programov. Visokošolski zavodi delujejo po načelih avtonomije, ki jim zagotavlja svobodno raziskovanje in posredovanje znanja. Ta avtonomija se prenese tudi na visokošolske učitelje, ki so nosilci izobraževalnega, umetniškega in raziskovalnega programa. Pri svojem delu morajo slediti razvoju znanosti, umetnosti in stroke na prodročju, za katerega so izvoljeni, in prispevati k njihovemu razvoju, morajo samostojno razvijati določeno področje znanosti, umetnosti oziroma stroke in morajo skrbeti za prenos tega znanja. Na vsakega visokošolskega učitelja je predvideno vsaj eno asistentsko mesto, kar pomeni, da je sistemsko predvideno minimalno sinergijsko povečanje kadrovskega potenciala v mreži.
Minimalni izobraževalni standardi so v osnovi podani v določbah zakonov. Njihovo financiranje pa je predvideno s proračunsko porabo. Pri neposrednem pedagoškem delu je možen razpon od minimalne 2/3 obremenitve do maksimalne 4/3 obremenitve, kar prevedeno v polni delovni čas pomeni od približno 27 do približno 53 ur tedensko. Zakon torej predvideva 1/3 nadobremenitev neposrednega pedagoškega dela. Obračunavanje nadobremenitev v višini 50 % običajne ure do štirih tretjin (133 %) plače posameznega visokošolskega učitelja ali sodelavca je vzrok, da v praksi neposredne pedagoške nadobremenitve daleč presegajo (najmanj 167 %) z zakonom predpisane. Če dosledno upoštevamo integralnost dejavnosti, pomeni, da vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, bistveno vpliva na zmanjševanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela.
Sistem predvideva na različnih ravneh tudi stalni monitoring in kontrolo, da bi se minimalni, z zakonom določeni standardi, tudi spoštovali. Tej nalogi je predvsem zavezano Ministrstvo za šolstvo in šport. Za zunanjo kontrolo pa so zadolženi še proračunski inšpektorji in računsko sodišče.

3. ŠTUDIJSKI PROGRAMI FAKULTETE ZA POMORSTVO IN PROMET IN NOSILCI PREDMETOV

V letu 1994 je bila FPP (tako kot desetletja pred tem) mednarodno priznana, imela je strokovno utemeljene študijske programe, ki jih je izvajala (relativno) v skladu z normativi. V letu 1997 je začela FPP izvajati študijske programe, ki so odstopali od strokovnih utemeljitev (podanih v Hipotezi...).
UL in Svet za šolstvo RS sta odobrila 5 študijskih programov (brez strokovnih osnov), čeprav je bilo očitno, da FPP nima materialnih pogojev za njihovo izvajanje in niti kadrov. V novih programih so bili predvideni številni moduli (smeri), indeks rasti števila ur 268, 5 učiteljev naj bi skupaj izvajalo kar 76 predmetov (povprečno 15 predmetov na učitelja) v skupnem obsegu 5.120 ur (povprečno 1024 ur letno na učitelja, čeprav prejema učitelj 100 % plačo že za 180 ur). Že pri teh petih učiteljih je bil kadrovski deficit kar za 4.220 (5.120 - 900) ur, to je 23 (4.220/180) učiteljev .
MŠŠ je že v začetku odobravalo najave za izvajanje novih študijskih programov, ki jih je objavljala UL. Po objavljenih podatkih UL za študijsko leto 1997/98 so se ti programi izvajali v nasprotju z zakoni, saj so bile obremenitve učiteljev nad normativi, delež redno zaposlenih učiteljev je bil le 42,41 % (6.330 ur) celotnih programov (Tabela 3.2). Če redno zaposlene učitelje maksimalno obremenimo, pokrivajo 11.450 (76,72 %) ur. V tem primeru pa se postavlja vprašanje, kdo izvaja izredni študij FPP v Celju, Ljubljani in Portorožu.
Kadrovska dekadenca je razvidna tudi iz primerjave študijskih let 1996/97 in 1997/98. V primerjavi s študijskim letom 1996/97 je v študijskem letu 1997/98 FPP objavila, da izvajajo redno zaposleni učitelji za 187 % večji obseg ur programov, število redno zaposlenih učiteljev pa se je povečalo le za 121 % (s 24 na 29) (Tabela 3.1). Majhna rast (111 %) pa je opazna pri številu učiteljev z nazivom docent ali več.
V Tabeli 3.1 je prikazana sprememba obremenitev nosilcev predmetov v prehodu iz študijskega leta 1996/97 v 1997/98. V enem samem letu se je izjemno povečalo število predmetov (48), ki so jih izvajali učitelji z visokimi nazivi (docent ali več), ki so bili v prejšnjem letu že itak najbolj obremenjeni. Število učiteljev v tej skupini pa se je povečalo le za l . Posledica teh sprememb je rast števila predmetov na posameznega nosilca (v povprečju iz 1,6 na 3,3). Ta rast je opazna predvsem med redno zaposlenimi (s 3,5 na 7,7).
Abnormalnost pedagoške preobremenjenosti vplivnih učiteljev se še bolj jasno pokaže, če upoštevamo, da se je obremenjenost manj vplivnih učiteljev zmanjšala (torej ni šlo za posedice pomanjkanja kadra). Tabela 3.1 namreč kaže, da je pri 15 manj vplivnih višjih predavateljih na FPP skupno število predmetov celo upadlo (za 8)! Še bolj ilustrativen je primer redno zaposlenih višjih predavateljev, pri katerih se je število zmanjšalo za ena, skupno število predmetov pa se je zmanjšalo za 11. Zato je treba analizirati posebej izjemno veliko povprečno število predmetov na enega rednega zaposlenega učitelja z nazivom docent in več (7,7): Štirje učitelji iz najvišjega vodstva FPP (dekanica in trije prodekani) so sodelovali pri 56 predmetih (14 predmetov na učitelja) s skupaj 3.660 urami (915 ur na učitelja). Očitno te njihove obremenitve niso bile nujno potrebne zaradi prehoda FPP na univerzitetni študij, saj so bili ti učitelji nosilci številnih predmetov na visokošolskem študiju, ki bi ga lahko izvajali tudi višji predavatelji, katerih število predmetov se je, kot rečeno, v povprečju celo zmanjšalo.

Tabela 3.1: Razvid razlik predvidenih obremenitev po nazivih in poreklu za študijsko leto 1996/97 in študijsko leto 1997/98
Vsebina Število predavateljev Število predmetov Število predavateljev Število predmetov Število predavateljev Število predmetov
1996/97 1997/98 Razlika
Redni profesorji 15 20 12 41 -3 +21
- redno delovno razmerje 2 6 2 22 0 +16
- pogodbeno delovno razmerje 13 14 10 19 -3 +5
Izredni profesorji 6 13 9 36 +3 +23
- redno delovno razmerje 4 9 5 32 +1 +23
- pogodbeno delovno razmerje 2 4 4 4 +2 0
Docenti 14 23 11 27 -3 +4
- redno delovno razmerje 3 14 3 23 0 +9
- pogodbeno delovno razmerje 11 9 8 4 -3 -5
Višji predavatelji 16 56 15 48 -1 -8
- redno delovno razmerje 10 49 9 38 0 -11
- pogodbeno delovno razmerje 6 7 6 10 -1 +3
Učitelji jezika 5 6 4 11 -1 +5
- redno delovno razmerje 1 3 2 6 +1 +3
- pogodbeno delovno razmerje 4 3 2 5 -2 +2
Predavatelj 1 2 2 2 +1 0
- redno delovno razmerje 0 0 1 2 +1 +2
- pogodbeno delovno razmerje 1 2 1 0 0 -2
Asistenti 9 0 14 0 +5
- redno delovno razmerje 4 0 7 0 +3
- pogodbeno delovno razmerhe 5 0 7 0 +2
SKUPAJ 66 120 67 165 +45
- redno delovno razmerje 24 81 29 123 +42
- pogodbeno delovno razmerje 42 39 38 42 +3
Vir: Izračunano na osnovi podatkov iz tabele Obremenitve na FPP po Seznamu predavanj UL za šolsko leto 1996/97, 303 - 310.

Tako obnašanje vplivnih univerzitetnikov je mogoče pojasniti z njihovimi interesi pri izrednem študiju. Interesi po visokih zaslužkih pri izvajanju izrednega študija so se v proučevanem obdobju močno povečali. Komisija UL na primer je ugotovila, da so bile urne postavke FPP (tudi do 40.000 SIT) znatno večje od tistih, ki jih je predvidela UL (Zapisnik izredne seje senata FPP, 12.03.1999). Objavljeni so bili izračuni (Primorske novice, 23.10.1998 ), ki kažejo, da univerzitetni učitelj, ki ima veliko število predmetov in jih izvaja na vsaj treh centrih za izredni študij lahko zasluži tudi 1.3 mio SIT mesečno . Vplivni univerzitetniki so sprejemali predvsem predmete, ki so se (pogosto) izvajali na izrednem študiju. Pri rednem študiju so imeli vplivni učitelji omejen obseg plačanega pedagoškega dela, zaslužki pa niso bili formalno omejeni. Popolnoma drugačen pa je bil njihov interes na izrednem študiju, katerega obseg je hitro naraščal. Izredni študij so praviloma formalno (po pogodbi) izvajali kar sami. Zaradi izjemnih obremenitev pri rednem študiju, raziskovalnem delu, publicistični dejavnosti, vodenju FPP itd., bi bilo potrebno preveriti, če so izredni študij res izvajali sami ali pa so le podpisovali pogodbe in prejemali denar, pedagoško delo pa so opravljali drugi manj usposobljeni delavci (asistentje, upokojenci itd.).

Tabela 3.2. Normalne in maksimalne obremenitve redno zaposlenih učiteljev in izpolnjevanje zakonskih pogojev za izvajanje pedagoškega procesa v študijskem letu 1997/98
Vsebina Število predavateljev Število ur po predavatelju Redno zaposleni skupaj ur Število ur skupaj Razlika
Normalno (po normativih) Maksimalno še dopustno Normalno (po nornativih) Maksimalno še dopustno
Redni profesorji 12 2.805
- redno delovno razmerje 2 180 300 360 600 1.515 915
- pogodbeno delovno razmerje 10 1.290
Izredni profesorji 9 2.925
- redno delovno razmerje 5 180 300 900 1500 2.655 1.155
- pogodbeno delovno razmerje 4 270
Docenti 11 2.745
- redno delovno razmerje 3 180 300 540 900 2.415 1.515
- pogodbeno delovno razmerje 8 330
Višji predavatelji 15 3.825
- redno delovno razmerje 9 240 400 2.160 3.600 3.165 - 435
- pogodbeno delovno razmerje 6 660
Učitelji jezika 4 1.230
- redno delovno razmerje 2 270 450 540 900 840 - 60
- pogodbeno delovno razmerje 2 390
Predavatelj 2 150
- redno delovno razmerje 1 270 450 270 450 90 - 360
- pogodbeno delovno razmerje 1 60
Asistenti 14 1.245
- redno delovno razmerje 7 300 500 2.100 3.500 915
- pogodbeno delovno razmerhe 7 330
Nedoločeno 0 0 0
SKUPAJ 67 6.330 11.450 14.925
- redno delovno razmerje 29 3.705 11.595
- pogodbeno delovno razmerje 38 1.065 3.330
- nedoločeno 0 0 0
% pokrivanja programa 42,41 76,72
Vir: avtorja

Podatki kažejo, da so UL in državni organi popolnoma opustili nadzor nad izrednim študijem, čeprav je bil le-ta in je še formalno mnogo manj reguliran kot redni. Njihovo opustitev nadzora lahko razumemo kot "šolski kriminal", saj je v proučevanem obdobju število izrednih študentov strmo naraščalo. Ker je naraščalo tudi število rednih mnogo hitreje, kot število univerzitetnih učiteljev, je bilo nenormalno dogajanje pri izrednem študiju lahko predvidljivo, pravtako tudi njegov destruktivni vpliv na redni.
Posledice teh interesov in pomanjkljivega nadzora so naslednje:

1. Pogoji dela v visokem šolstvu omogočajo, da si vplivni univerzitetniki večajo ekonomsko moč s slabšanjem
pogojev za reprodukcijo znanja
Študenti ne pridobijo niti minimalnih znanj. Vplivni univerzitetniki so vzpodbujali rast izrednega študija, kar je vplivalo negativno tudi na redni. Bistvena slabost izrednega študija v primerjavi z rednim je laboratorijsko in praktično delo. Vse več izrednih študentov je takih, ki se vpisujejo na univerzo takoj po končani srednji šoli in nimajo praktičnih izkušenj. Njihove objektivne potrebe po laboratorijskem in praktičnem delu so enake kot pri rednih študentih. V centrih za izredni študij pa je težko organizirati izredni študij z laboratoriji (saj postane drag in finančno nedonosen), zato težijo k zmanjšanju laboratorijskega dela na minimum (ali pod njega) tudi na rednem. Zaradi zahtev po izenačenosti rednega in izrednega študija je izredni študij najbolj dobičkonosen tedaj, ko tudi pri rednem študiju opustimo laboratorijsko delo. Šole ga običajno ne opuščajo pri rednem študiju, ker ga MŠŠ plačuje bolje kot običajnega. V teh pogojih so šole finančno motivirane, da imajo revne laboratorije, ki komaj zadoščajo za izvajanje rednega študija. Zaradi skromnih laboratorijskih zmogljivosti se pri izrednem študiju ne izvaja laboratorijsko delo, kar pomeni, da študenti ne pridobijo niti minimalnih znanj, predvidenih s programom in normativi.

2. Vplivni univerzitetniki uresničujejo svoje ekonomske interese z vodenjem destruktivne kadrovske politike.
Vplivni univerzitetniki zavirajo napredovanje mlajših učiteljev, prevzemajo donosne nadobremenitve in s tem onemogočajo zaposlovanje novih kadrov, kar izrazito omejuje (razširjeno) reprodukcijo znanja (nova znanja).

3. Ogrožanje diplom študentov saj FPP domnevno ne izpolnjuje zakonskih zahtev za izvajanje 2/3 študijskih programov z redno zaposlenim kadrom.
Boniteta javno veljavnega spričevala izhaja iz z zakonom predpisanih minimalnih standardov. Če pooblaščeni zavodi pri izvajanju pedagoškega procesa delujejo izpod minimalnih standardov, razvrednotijo javno veljavno spričevalo.

4. Vplivni univerzitetniki si večajo družbeno (in ekonomsko) moč na načine, ki zmanjšujejo ugled univerze
Javnosti "nenajavljeni" strokovnjaki so izvajali celo več ur programa kot redno zaposleni, zato je vprašljiva verodostojnost UL, ki javnosti sporoča eno skupino izvajalcev programov, v praksi pa jih izvaja druga. Redno zaposleni učitelji z nazivom docent ali več so pokrivali največ 3.000 ur (600 + 1500 + 900) programov, za preostale ure pa so vabili v pedagoški proces druge učitelje v obsegu 3.585 ur (Tabela 3.2: 915 + 1.155 + 1.515). Javnosti "nenajavljeni" učitelji z nazivom doktor znanosti ali več naj bi izvajali znatno večji del programa (3.585 ur) kot redno zaposleni učitelji (3.000 ur) .
Pogoji dela na univerzi omogočajo vplivnim univerzitetnikom, da si krepijo ekonomsko moč s siromašenjem pedagoškega procesa tudi pod nivo zakonsko določenih standardov in normativov, družbeno pa z uničujočo kadrovsko politiko. Podatki kažejo, da večanje ekonomske moči univerzitetnikov pomeni "samomor" poklica univerzitetnega učitelja. Posledice so ogrožene diplome študentov in manjši ugled univerze. Na deformirani (v kvantitativnem smislu) mreži reprodukcije znanja pa je zelo tvegano (če ne celo nesmiselno) snovanje sodobnega družbenga razvoja.
Primer UL (konkretno FPP), za katerega so imeli državni organi vse razpoložljive podatke (ti so uporabljeni tudi za to raziskavo), kaže, da je MŠŠ vedelo za nezakonitosti in iz njih izhajajoče pedagoške anomalije, pa ni interveniralo, kot bi bilo dolžno.

4. VLOGA VPLIVNOSTI RAZLIČNIH VPLIVNOSTNIH SKUPIN V REPRODUKCIJI NEZNANJA

FPP je močno povečala svoj tržni delež (monopol) na področju visokega šolstva v RS. V proučevanem obdobju je narastel obseg ur njenih programov. Povečali so se prihodki, kar je povzročilo tudi spremembo družbene moči na FPP.
Na fakultetah naj bi si učitelji (po normativnih aktih) večali družbeno moč z naslednji primarni dejavniki:
1. Strokovna usposobljenost učitelja (merjena tudi z njegovim nazivom) vpliva na reprodukcijo znanja. Kvaliteta njihovega dela izvira predvsem iz kvalitete njihovega raziskovalnega dela na študijskem področju in izkušenj pri delu v visokem šolstvu.
2. Funkcija v organizaciji dela na fakulteti (dekan, prodekan, vodja katedre, član senata itd.) daje univerzitetnemu učitelju dodatno družbeno moč, ki izhaja iz normativnih aktov ustanove. Na primer, po normativih MŠŠ pridobiva vodja fakultete (dekan) za okrog 50% večjo plačo, kot jo normalen učitelj, zaposluje nove kadre itd. Po funkciji v organizaciji smo učitelje porazdelili v najvišje vodstvo, srednje vodstvo in učitelje brez vodstvenih funkcij.
3. Avtonomija univerzitetnemu učitelju omogoča, da relativno svobodno raziskuje, dela v javnosti in uporablja ustrezne pedagoške metode. Po zakonu pridobi to formalno avtonomijo z izvolitvijo v naziv (vsakih pet let). Učitelj, ki ni izvoljen v naziv univerzitetnega učitelja, ali pa njegov naziv iz kakršnih koli razlogov ni ustrezen, nima ustrezne avtonomije in dovolj družbene moči za reprodukcijo znanja na ravni, ki jo določajo zakoni in predpisi, zato reproducira neznanje.
4. Redna zaposlitev je pomembna za stabilno delovanje inštitucije (za izvajanje študijskega programa zakon celo predvideva, da mora imeti inštitucija 2/3 redno zaposlenih učiteljev).

Opisani načini večanja družbene moči učiteljev vplivajo pozitivno na reprodukcijo znanja.
Družbeno moč učiteljev pa manjšajo naslednji dejavniki, ki izhajajo predvsem iz statusa učiteljev:
1. Pogodbeno delo (učenje) se na univerzi praviloma dogovarja za vsako šolsko leto posebej. Pogodbeni učitelj je torej relativno nemočan v primerjavi z dekanom fakultete, s katerim sklepa pogodbo, saj lahko dekan drugo leto s pogodbenim učiteljem ne obnovi pogodbe.
2. Učitelji, ki imajo na fakulteti nezakoniti status so v ekonomskem pogledu pripravljeni delati za manjše plačilo, v pravnem pa nudijo manjši odpor na pritiske vplivnih (npr. za sodelovanje v nepravilnostih na ustanovi). V sloju teh učiteljev želimo posebej podariti učitelje, ki nimajo ustrezne (ali so brez) izvolitve v naziv. Po zakonskih določbah nehabilitirani učitelji in sodelavci ne smejo neposredno sodelovati v pedagoškem delu, torej so obvezni pridobiti si naziv visokošolskega učitelja oziroma sodelavca.
3. Učitelji iz tujine so gostujoči učitelji. Njihovo delo je pogodbeno ali redno za določen čas. V nekaterih primerih imajo manjšo družbeno moč kot pogodbeni učitelji, saj pri predmetu le sodelujejo in nimajo niti avtonomije ocenjevalcev pri izpitih.
4. Velika večina učiteljev iz ekonomsko šibke Hrvaške povzročajo neravnotežje v procesu prenosa znanja. Razumeti moramo, da so to predvsem učitelji z visokimi nazivi, zato je njihovo sodelovanje v pedagoškem in raziskovalnem procesu neobhodno in težko zamenljivo v kratkem roku. Drugi problem pa izhaja iz same prometne znanstvene discipline. Ker gre za občutljivo področje narodnega gospodarstva, obstaja potencialna možnost, da se vrivajo v morebitnih raziskovalnih projektih in prenašajo s predavanji in z vajami pod pretvezo poučevanja hrvaške interese: Enostranska vplivnost skoraj izključno hrvaških učiteljev iz tujine lahko povzroča deformacije v razreševanju prometnih problemov naše dežele. Vsak izobraževalni sistem potrebuje vnose iz drugega okolja, da obogati lastna spoznanja, zato bi upravičeno pričakovali tudi gostujoče profesorje iz EU, saj se pogajamo za njeno polnopravno članstvo.
5. Upokojeni učitelji praviloma nimajo ustreznih psihofizičnih sposobnosti za intenzivno raziskovalno, strokovno in pedagoško delo. V primerjavi z drugimi pogodbenimi učitelji ne prinašajo niti znanj iz drugih sredin. Upravičeno torej domnevamo, da na mlajše prenašajo zastarela znanja. Tudi upokojeni učitelji naj bi bili vezani na šolo predvsem zaradi povečanja lastnih dohodkov, zato predstavljajo večinoma lahko obvladljiv segment.
Učitelji z manjšo družbeno močjo ne izpolnjujejo vseh minimalnih pogojev, ki jih določa zakon za avtonomno delo visokošolskega učitelja, zato reproducirajo neznanje.
Dovolj družbeno močan učitelj pa si veča družbeno moč tudi s prisvajanjem večjega števila predmetov, večjega števila raziskovalnih projektov, predsedovanjem na konferencah itd. V proučevanem primeru se omejujemo na proučevanje večanja družbene moči s prisvajanjem predmetov.
Motivi za prisvajanje predmetov so naslednji:
· pridobitništvo pri izvajanju izrednega študija,
· večanje pogajalske moči v primerjavi s študenti,
· boljši položaj pri strokovnem napredovanju,
· boljši položaj pri korupciji študentov,
· utrjevanje delovnega mesta.
Po kriteriju števila predmetov in ur pedagoškega procesa, pri katerem naj bi sodelovali, smo redno zaposlene razdelili na 3 skupine: učitelji z velikim številom predmetov (9 in več), srednje velikim številom (6 do 8) in normalnim številom (5 ali manj) (Slika 4.1). V študijskem letu 1996/97 so imeli le redki učitelji FPP 3 do 4 predmete, v istem letu pa se je povečalo število predmetov posameznih učiteljev tudi za 3 do 4 krat. Analize so pokazale tesno povezavo med številom predmetov in funkcijo v organizaciji: učitelji z visokimi formalnimi funkcijami so imeli tudi veliko število premetov in ur. Učitelji, ki niso imeli formalnih funkcij pa so imeli majhno število predmetov. Iz Slike 4.1 je razvidno, da so funkcije v organizaciji temeljni vir vplivnosti učiteljev, ki so jo le-ti izkoristili in si prisvojili veliko število predmetov, kar jim je omogočilo večje zaslužke in utrjevanje vplivnosti.
Posebej obravnavamo skupino najmanj vplivnih redno zaposlenih učiteljev, čigar družbena nemoč izvira iz tega, da nimajo urejenega statusa: nimajo habilitacije ali pa je le-ta sporna. Po zakonskih normativih učitelji s sporno habilitacijo ne bi smeli sodelovati v pedagoškem procesu. Z vidika reproducije neznanja, torej lahko njihovo delo v celoti štejemo v reprodukcijo neznanja.
V tej skupini učiteljev s sporno habilitacijo (izvolitvijo v naziv učitelja) so posebej zanimivi učitelji, ki imajo doktorat znanosti. V pručevanem primeru jih najdemo v samem vodstvu FPP in drugih najvišjih organih, imajo pa tudi veliko število predmetov. Tem sicer družbeno nemočnim učiteljem so najvplivnejši učitelji domnevno protizakonito omogočili, da so si pridobili navidezno veliko družbeno moč (visoke funkcije) in jo uresničil s prisvajanjem velikega števila predmetov. Ti učitelji s sporno habilitacijo so (nerezistentno) delovali predvsem v funkciji najvplivnejših učiteljev.

Opomba: Oznake pod X osjo so začetnice imen učiteljev.
Slika 4.1: Število predmetov redno zaposlenih učiteljev po Vlogah za pridobitev mnenja o novih študijskih programih članic univerze 1995/96

Reprodukcijo neznanja merimo z dvema kriterijema:

1. s številom nadobremenitve ur, ki presegajo zakonske normative (letno 300, 400 oziroma 450 ur po učitelju). Ta kriterij določa, da je učni proces reprodukcija neznanja, če ga ne izvajamo po minimalnih zakonskih pogojih,
2. s številnimi predmeti slabšajo kvaliteto dela, saj učitelj ne more raziskovati številnih strokovnih področij, še posebej, če se spreminjajo seznami teh predmetov iz leta v leto. Za zgornjo mejo produkcije znanja po tem kriteriju smo izbrali 5 predmetov, to je zgornja meja števila predmetov, ki je na FPP prevladovala do študijskem letu 1997/98. Letno spreminjanje števila predmetov pa naj ne bi presegalo 1 predmet. Ta kriterij ne izhaja neposredno iz zakonskih določil.
Oglejmo si, kakšna je bila reprodukcija neznanja posameznih vplivnostnih skupin iz našega primera v študijskem letu 1997/98, ko naj bi FPP izvajala 14.926 ur študijskih programov.

1. Redno zaposleni učitelji z visoko funkcijo, urejeno habilitacijo in velikim številom predmetov (9 in več)
V tej skupini je 5 učiteljev, ki so bili nosilci 64 predmetov s skupaj 4.365 urami. Normativi (po interpretaciji) dopuščajo učitelju največ 300 ur pedagoškega dela, tej skupini pa 1.500 ur. Skupaj nadobremenitev je bilo 2.865 (4.365-1.500) ur. Vsak učitelj iz te skupine je obvladoval v povprečju svojih 300 ur in še 573 (2.865/5) ur ali še 1,9 učitelja (573/300), posamezni učitelji pa so neposredno obvladovali tudi še 3 druge. Po kriteriju nadobremenitev je njihova reprodukcija neznanja 2.865 ur.
Na univerzi je vreden zaupanja tudi učitelj, ki strokovno odgovarja za obsežna področja, na primer mehanika, ladjedelništvo, matematika, promet, tehnična dokumentacija, varnost, prometne nesreče in informatika (glej Tabelo 4.1).
Učitelj preprosto ne more raziskovati strokovnih področij večjega števila različnih predmetov, še posebej, če letno spremeni celo 4 predmete, zato lahko študij v celoti štejemo med reproducijo neznanja. Po kriteriju števila predmetov je vseh 4.365 ur te vplivne skupine učiteljev le reprodukcija neznanja.
Ogromna rast vplivnosti posameznih učiteljev (tudi do 300%) je predvsem posledica pomanjkanja nadzora republiških organov, ki so odobrili izvajanje obsežnih študijskih programov, ki niso imeli kadrovskega pokritja in strokovne osnove za njihovo spreminjanje.

2. Redno zaposleni učitelji s srednjo vodstveno funkcijo, urejeno habilitacijo in velikim številom predmetov (6 do 9)
V tej skupini je 5 učiteljev, ki so obvladovali 36 predmetov s 2.385 urami. Večina teh učiteljev je višjih predavateljev, ki imajo večje pedagoške obveznosti (240 ur je 100 %). Vzeli smo maksimalno še dopustne obremenitve 400 ur. Po kriteriju nadobremenitev je bila reprodukcija neznanja učiteljev iz te skupine 395 ur.
Vsi učitelji iz te skupine skupine so imeli velik obseg predmetov, zato njihovo delo (2.385 ur) po kriteriju števila predmetov uvrščamo v reprodukcijo neznanja.

3. Redno zaposleni učitelji brez vodstvenih funkcij, urejeno habilitacijo in normalnim številom predmetov (do 5)

Tabela 4.1: Družbena moč in obseg pedagoškega dela doc. dr. M. B.
Predm./Funkcije/Naziv/Dokt. Smer Vloge 92-93 93-94 94-95 95-96 96-97 97-98 98-99
ĺ predavanja, vaje 1220 165 255 195 375 1110 695
Reprodukcija neznanja 920 0 0 0 75 810 395
%reprodukcije neznanja 306 0 0 0 23 270 131
Število predmetov 19 2 4 4 6 14 14
Osnove statike, dinam. in trdn. VŠT X
Tehniška mehanika I. VŠP X X X
Mehanika VŠT X X
Tehniška mehanika II. VŠP X X X
Ladijski konstrukcijski elem. VŠP X X X
Mehanika TEH X X X X
Matem. Metode in posl. račun TEH X
Varnost.in tehn.anal. pr. nesr. TEH X X X
Varnost in tehn.anal. pr. nesr. TEH X
Mehanika in hidromehanika POM X X X X
Mehanika UNI X X X X
Tehnična dokumentacija UNI X
Matem. Metode v prometu UNI X
Uporaba matem. metod v pr. UNI X X
Dinamika vozil MAG X X X
Integralni info.uprav. sistemi MAG X X X
Matem. Metode in posl. račun ENE A X
Mehanika ENE A X X X
Tehnična dokumentacija ENE A X
Konstrukcijski elementi ENE A X
Matematične metode ENE B X
Tehnična dokumentacija ENE B X X X
Mehanika in hidromehanika ENE B X X X
Konstrukcijski elementi ENE B X
Matematične metode POM N X
Matematične metode POM L X X
Tehnična dokumentacija POM L X X
Diplomski seminar UNI X X
Varnost in tehn.anal.pr.nesr. UNI X X
Matematika v navtiki POM X
Predstojnik VŠ X X X X X
Prodekan X
Magister X X X X
Doktor X X X
Višji predavatelj X X X X X
Docent X X
Član senata X X
Sestavljalec programov X
Vir: avtorja
Opomebe: VST = višješolski program Tehnologije prometa; VŠP = višješolski program Pomorstvo II; TEH = visokošolski strokovni program Tehnologije prometa; POM visokošolski program Pomorstvo; POM N = visokošolski program Pomorstvo, smer navtika; POM L = visokošolski program Pomorstvo, smer ladijsko strojništvo; UNI = univerzitetni program Tehnologije prometa; MAG = Magistrski podiplomski študij Prometnih ved. ENE A = program Prometno-energetska tehnika, smer A; ENE B = program Prometno-energetska tehnika, smer B.

V tej skupini je 8 učiteljev, ki so obvladovali 32 predmetov s 1.995 urami. Dva učitelja sta nadobremenjena skupaj za 120 ur. Po kriteriju nadobremenitev je reprodukcija neznanja torej 120 ur. V tej skupini so seznami predmetov posameznih učiteljev relativno konstantni, zato v tej skupini ni reprodukcije neznanja zaradi številnih predmetov. V skupini je tudi učitelj zaposlen na FPP že več kot 20 let z doktoratom znanosti in le 4 predmeti, kar priča, da na FPP učitelji niso pridobivali predmetov zaradi visokih stopenj izobrazbe.

4. Redno zaposleni učitelji z vodstvenimi funkcijami, sporno habilitacijo in velikim številom predmetov (več kot 6)
V tej skupini so 4 učitelji s 1.860 urami in 27 predmeti. Imeli so visoke vodstvene funkcije, bili so tudi člani senata FPP. Ker so bili brez habilitacije ali so imeli neustrezno, je celotno njihov pedagoško delo 1.860 ur le reprodukcija neznanja.

5. Redno zaposleni učitelji brez vodstvenih funkcij, s sporno habilitacijo in majhnim številom predmetov (5 ali manj)
V tej skupini je en učitelj s 5 predmeti in 375 urami reproduciral neznanje. Njegov primer kaže, da nevplivni (nehabilitirani) učitelji ne pridobivajo velikega števila predmetov kar avtomatično, torej morajo ustrezati tudi dodatnim kriterijem: imeti morajo interese po prisvajanju predmetov, ustrezen status (doktorat, redna zaposlitev itd.).

Tabela 4.2: Obseg in deleži reprodukcije neznanja po kriteriju zakonskih normativov po posameznih skupinah redno zaposlenih učiteljev na FPP v študijskem letu 1997/98
Učitelji Število učiteljev Ure reprodukcije neznanja % Število predmetov Število predmetov na učitelja
Formalno vplivni 5 2.865 51,0 64 12,8
Sporne habilitacije ali brez nje 5 2.235 39,9 32 5,3
Srednje vodstvo 5 395 7,0 36 7,2
Ostali učitelji * 8 120 2,1 32 4,0
Skupaj 23 5.615 100,0 164 6,8
Od tega ponavljajoči se predmeti 41
Skupaj predmeti 123
Vir: avtorja
Opomba: Vključen je še 1 asistent, ker je v Seznamu predavanj objavljeno, da je poleg za vaje zadolžen še s predavanji. V tabeli so podani redno zaposleni visokošolski učitelji (22) in 1 asistent (skupja 23). Če k 23 visokošolskim učiteljem dodamo še 6 asistentov dobimo skupno število redno zaposlenih, to je 29.

Reprodukcijo neznanja po kriteriju zakonskih normativov posameznih skupin učiteljev v študijskem letu 1997/98 in njene deleže prikazujeta Tabela 4.2 in Slika 4.2. Od 14.925 ur letnega programa v študijskem letu 1997/98 so reproducirali redno zaposleni učitelji (brez upokojencev itd.) 5.615 ur (37 %) neznanja. Pet formalno najvplivnejši učiteljev in pet najmanj vplivni skupaj so reproducirali 91 % tega neznanja, ostalih 13 učiteljev pa so reproducirali 9 % neznanja, od tega srednje vodstvo 7,2 %.

Slika 4.2: Deleži reprodukcije neznanja po kriteriju zakonskih normativov po posameznih skupinah redno zaposlenih učiteljev na FPP v študijskem letu 1997/98

Obremenitve s predmeti niso porazdeljene enakomerno, kot je to običajno v šolah (tudi za FPP do študijskega leta 1997/98), marveč po družbeni moči: vplivni učitelji 12,8 predmetov, nevplivni 4. Le 8 od 23 učiteljev so imeli dovolj družbene moči (rezistence), da so bili nosilci manj kot 5 predmetov, kar jim je uspelo brez dodatne družbene moči, ki izvira iz funkcije v organizaciji.
Vplivnost učiteljev temlji predvsem na funkciji v organizaciji, ki nima praktično nobene zveze z učenjem , zato lahko govorimo o managerski, ne pa pedagoški delitvi pedagoških obveznosti in managerski reprodukciji neznanja.
Vplivnost učiteljev ne temelji na stopnji strokovne izobrazbe (doktoratu znanosti). Redno zaposleni učitelji z doktoratom znanosti so obvladovali 64 predmetov, kar na prvi pogled kaže na znatno družbeno moč učiteljev z nazivom doktor znanosti. Na drugi strani pa so učitelji z doktoratom znanosti in zelo skromno družbeno močjo, saj obvladujejo le 4 predmete. Doktorat znanosti (stopnja izobrazbe) je torej le potreben, ne pa zadosten pogoj za vplivnost. Učitelj, doktor znanosti si mora pridobiti tudi vodstveno funkcijo, da si zagotovi dovolj družbene moči, da lahko pridobiva nove predmete.
Značilen je primer učiteljev z nazivom doktor znanosti, ki nimajo habilitacij ali pa so le-te neustrezne. Zaradi tega jih uvrščamo v razred družbeno najšibkejših učiteljev. V normalnih šolskih sistemih bi ti nevplivni učitelji opravljali kvečjemu zelo omejen obseg dela v zelo omejenem obdobju. V proučevanem primeru pa družbeno najšibkejši učitelji, ki domnevno ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za učenje, obvladujejo po 20 predmetov in opravljajo vodstvene funkcije na FPP. Pojav je mogoče pojasniti z interesi najvplivnejših učiteljev. Vplivni učitelji so omogočili družbeno najšibkejšim (nerezistentnim) učiteljem, ki imajo nazive doktor znanosti:
- delo v senatu. V senatu, ki ima 8 članov, so bili domnevno protizakonito 4 učitelji brez ustreznih habilitacij, torej družbeno najšibkejši. Taka sestava senata je ugodna za najvplivnejše učitelje, saj jim ni treba deliti oblast s srednje vplivnimi učitelji; če upravne funkcije delijo z najšibkejšimi, celo povečujejo svojo družbeno moč, ki izvira iz funkcije, ki jo opravljajo,
- nosilstvo velikega števila predmetov. V študijskem letu 1998/99 so bili učitelji iz sloja družbeno najšibkejših nosilci 48 predmetov, kar je povprečno 12 predmetov na učitelja. Vplivni učitelji tako posredno preko družbeno najšibkejših učiteljev obvladujejo tudi druge predmete: zlahka jim jih odvzamejo ali dajo nove itd. Značilen je primer prof. dr. M. Z., ki je imel v študijskem letu 1997/98 le 5 predmetov, že za naslednje leto pa je bilo objavljeno, da obvladuje 20. To je predvsem posledica javno objavljenega pojava "superučiteljev", zaradi česar so se morali vplivni univerzitetniki v študijskem letu 1998/99 odreči nekaterih predmetov. Svoje število predmetov so zmanjšali s 64 na 56, s preostalimi pa so obremenili manj vplivne, ki se jim je število predmetov skoraj podvojilo (s 27 v študijskem letu 1997/98 na 48 v študijskem letu 1998/99).
Neposredno in posredno je 5 najvplivnejših učiteljev obvladovalo 91 (64 + 27) predmetov v študijskem letu 1997/98 s 6.225 (4.365 + 1.860) urami. Vsak je torej obvladoval sebe (300 ur) in še 3,15 učitelja. Iz podatkov izhaja, da družbena moč učitelja temelji predvsem na funkciji, ki jo ima na fakulteti, strokovni nazivi so le pogoj za zasedbo funkcije.
Z družbeno nemočnimi učitelji so vplivni učitelji nadzorovali fakulteto. Pa ne le to, saj so ogrožali tudi zakonitost njenega delovanja, ki predvideva, da FPP izvaja vsaj 2/3 programov z lastnimi habilitiranimi učitelji in sodelavci.
Komisija UL je konec leta 1999 ugotovila, da si morajo vsaj 4 učitelji FPP pridobiti veljavno habilitacijo UL. Ministrstvo za šolstvo vodi evidenco kadrov, v katero sodi tudi doseženi naziv. Dolžno je kontrolirati, če se na zavodih spoštujejo z zakonom predpisani normativi. Iz ugotovitev komisije izhaja, da ni bila opravljena kontrola MŠŠ.

5. EKONOMSKI VIDIK PRISVAJANJA MOČI

Javne visokošolske in raziskovalne zavode v Republiki Sloveniji praviloma financira država preko proračunske porabe. Informacije in znanje so javna dobrina, namenjena rasti družbene produktivnosti in s tem njene blaginje. Tudi izvajanje izrednega študija vsebuje lastnosti javnega, čeprav ga financirajo študenti s šolninami. Javnost izhaja iz organizacije izobraževalnega procesa in iz javno veljavnega spričevala.
Izobraževalna dejavnost je izrazito delovno intenzivna dejavnost, saj se odvija v tesnem medsebojnem odnosu učitelj učenec. Output sistema je pridobljeno znanje posameznega udeleženca. Zanima nas, če se v sistemu proizvaja z minimalno predpisanimi standardi: Predpostavljamo, da je država, z določitvijo minimalnih standardov, predhodno že določila obseg in kvaliteto znanja diplomantov v mejah razpoložljivih virov.
Izhajamo iz koncepta integralnosti pedagoškega dela in iz odgovornosti nosilcev predmetov, ki jih kot minimalni standard predpisuje slovenska visokošolska zakonodaja. Dani standardi nam predstavljajo merilo oz. razmejitev med reprodukcijo znanja in reprodukcijo neznaja.
Pedagoška destrukcija, ki se kaže najbolj v velikem številu predmetov in izredno visokih nadobremenitvah tipična prav za najvplivnejše učitelje, je posledica pridobitništva vplivnih univerzitetnikov. To je v praksi FPP najbolj vidno iz dogajanja pri izrednem študiju:
Visokošolski program Tehnologija prometa se v tretjem letniku deli na več modulov (smeri): Splošni, Cestni, Železniški, Letalski in Pomorski promet, PTT in Zavarovalna tehnika. Obseg ur programa Tehnologije prometa s splošnim modulom v tretjem letniku je 1.995 ur (brez obvezne prakse), torej obsega nekaj več kot 11% objavljenih programov šole (16.950 ur). Izvaja se kot redni in izredni študij . FPP je v šolskem letu 1998/99 izvajala skupaj 1.144 ur neposrednega pedagoškega dela tega programa na izrednem študiju v centrih Portorož, Ljubljana in Celja, kar je podano v Tabeli 5.1.
Večino visokošolskega programa (TP) so izvajali vplivni univerzitetniki, saj so 3 senatorji oz. učitelji z nazivom docent in več pokrivali kar 38 % ur (440 ur), vseh 7 sodelujočih senatorjev oz. docentov in več (vseh sodelujočih učiteljev pri tem izrednem študiju je bilo v šolskem letu 1998/99 16) pa 44% ur (480 ur), čeprav so najbolj obremenjeni z rednim pedagoškim delom in bi ga lahko prepustili v za to kvalificiranim predavateljem in višjim predavateljem.
Če 184 uram dela prof. dr. M. B. na izrednem visokošolskem študiju Tehnologije prometa s splošnim modulom dodamo 300 ur obremenitve na rednem študiju , ugotovimo, da je neposredna obremenitev prof. dr. M. B. znašala lahko tudi 484 ur, ali 2,69 krat več, kot je zakonska norma (180 ur). Vsaj teoretično (iz objav UL) lahko sklepamo, da se je v konkretnem primeru reproduciralo 1,69 krat več neznanja kot znanja. Visokošolski študij v obsegu 184 ur bi lahko izvajal tudi predavatelj brez naziva doktor znanosti, zato razlog za izredno veliko obremenitev ne moremo iskati v pomanjkanju vrhunskih strokovnjakov.

Tabela 5.1: Razvrstitev programiranih obremenitev nosilcev po študijskem koledarju za izredni študij v študijskem letu 1998/99 za visokošolski program Tehnologije prometa, vključno s splošnim modulom
Visokošolski učitelji Programirane ure predavanj Normativ neposrednega pedagoškega dela Indeks obremenitve na normativ
Senatorji oz. redni in izredni profesorji, docenti 664
Prof. dr. M. B.                  184                                       180                                                     102,22
Doc. dr. M. B. 128 180 71,11
Prof. ddr. J. U. 128 180 71,11
Doc. dr. M. P. 64 180 35,56
Prof. dr. M. Z. 64 180 35,36
Prof. dr. L. J. 48 180 26,67
Prof. dr. J. F. 48 180 26,67
Drugi učitelji 480
Mag. A. P., VP 96 240 40,00
Mag. A. N., VP 64 240 26,67
Mag. I. O., VP 64 240 26,67
Dr. I. S., VP 48 240 20,00
T. M. 48 270 17,18
M. T. 48 270 17,18
Mag. E. T., VP 48 240 20,00
Dr. M. P. 32 240 13,13
Mag. M. J., VP 32 240 13,13
Skupaj 1.144
Vir. Študijski koledar za izredne študente po visokem strokovnem programu v letu 1998/99, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož, 26.09.1998.

Vplivni univerzitetniki si izplačujejo na izrednem študiju honorarje, ki presegajo normative univerze in MŠŠ (tudi 41.190 SIT bruto na pedagoško uro), mnogim manj vplivnim predavateljem pa izplačujejo zelo nizke honorarje (tudi 5.300 SIT in celo manj) in so nižji od normativov (MŠŠ in univerze). V primeru vplivnih univerzitetnikov so njihovi letni prihodki od rednega in izrednega študija vsaj v razmerju 1 : 1,42 (3.881.000 SIT bruto : 5.520.000 SIT bruto ) in skoraj dosegajo razmerje 1: 1,69, ki smo ga definirali kot razmerje med produkcijo znanja in neznanja. Po tem izračunu lahko sklenemo, da vplivni univerzitetniki pridobijo od skupnih letnih prihodkov iz pedagoškega dela bistveno več s produkcijo neznanja, kot s produkcijo znanja . Dobički inštitucije so tako veliki, da vplivni univerzitetniki tudi manj vplivnim učiteljem izplačujejo dovolj visoke honorarje za izredno skromen obseg pedagoškega dela, ki so ga le-ti opravili s študenti.
Izredni študij prinaša zelo velik (prikrit) dobiček (pri nekaterih predmetih tudi več kot 54 % celotnega prihodka iz šolnin), s katerim tudi razpolagajo vplivni učitelji (senatorji oz. učitelji z nazivom docent in več).
Ekonomski interes vplivnih učiteljev je tako velik, da kaznujejo manj vplivne učitelje, ki ne želijo sodelovati pri izrednem študiju (čeprav so slednji preobremenjeni z rednim študijem in je zato dodatna preobremenitev očitno produkcija neznanja).
Izkoriščanje manj vplivnih učiteljev poteka tudi pri rednem študiju, saj primeri izračuna plač manj vplivnih učiteljev kažejo, da jim Univerza izplačuje bistveno nižje plače, kot dobi zanje proračunskega denarja. Za razliko plače iz rednega študija npr. za višjega predavatelja med koeficientom/ura 0,0197 (za 320 ur neposrednega pedagoškega dela) in 0,0091 koeficient/ura (za 660 ur neposrednega pedagoškega dela) se "popravljajo" dohodki učiteljev na izrednem študiju. Da bi zaslužili normalno plačo so manj vplivni učitelji, kljub dobičkom inštitucije, prisiljeni sprejemati obvezo pri izrednem študiju, čeprav so praviloma preobremenjeni že z rednim.
Visokošolski študij, ki je podrejen ekonomskim cijem in ciljem vplivnih univerzitetnikov, vodi v destrukcijo znanja tako pri izrednem kot rednem študiju, ter izločanjem (sankcioniranjem) učiteljev, ki se tej logiki upirajo. Vse to poteka z vednostjo in tihim pristankom (nereagiranjem) MŠŠ in vodstva univerze.
Ekonomski interesi iz opisanih postopkov pojasnjujejo, da vplivni univerzitetniki FPP v opazovanem obdobju niso imeli ekonomskega interesa po sklepnju rednega delovnega razmerja z asistenti. S tem so reprodukcijo znanja zožili na usposabljanje možganov za "prebavo" informacij in reprodukcijo "fotokopij znanja", oz. pospešili reprodukcijo neznanja.

6. ZAKLJUČEK

Monografija je vsaj na enem konkretnem primeru, vzetem iz prakse visokošolskega izobraževanja v RS, na primeru FPP, pokazala, da so se študenti in javnost v RS ustrezno odzvali na politiko RS, da izboljša kadrovsko strukturo in mrežo reprodukcije znanja. FPP je od študijskih let 1992/93 do 1998/99 povečala število rednih študentov za indeks 314 (od 347 na 867), število izrednih pa za indeks 390 (od 191 na 745). Relativno je rastlo predvsem število izrednih študentov, ki sami plačujejo šolnine. Pogoji za šolanje so bili zelo neugodni, leta 1997 je bilo v Republiki Sloveniji le 8.223 kadrovskih štipendij v primerjavi z letom 1990, ko jih je bilo 20.054. Vzporedno s tem pa se je v državi izvajalo socialno prestrukturiranje, ki je že leta 1998 razdelilo populacijo slovenskih državljanov na dve skupini: 10 % državljanov je prejemalo 70 % vseh prihodkov, 90 % pa preostalih 30 %. V tem obdobju je državni dolg na prebivalca dosegel že 2.700 ameriških dolarjev . Podatki iz te monografije kažejo, da država ni usmerila prejete kredite v razširjeno reprodukcijo znanja (vsaj v konkretnem primeru).
Iz navedenega sledi preprosta kalkulacija na primeru številnih izrednih študentov:
· dohodki študentov (ali tistih, ki jih vzdržujejo) so se močno zmanjšali ,
· za šolanje so odšteli vsaj 800.000 SIT (če računamo še študijsko literaturo, potne stroške itd., so bili njihovi izdatki še večji),
· država pa se je zadolžila za 2.700 $USA (okrog 580.000 SIT). V času šolanja sta država in univerza neposredno obremenili izredne študente vsaj za 1.380.000 SIT.

Družbeno zelo močna univerza in njen partner država, pa so jim (združno) pripravili:

1. Destruktivne pogoje študija in zaslužkarske cene pedagoške storitve

· Učitelji, ki na relativno nenadzorovanem izrednem študiju lahko zaslužijo tudi 1 mio SIT mesečno (3 weekende po 8 ur je 24 ur krat 41.000 SIT je 984.000 SIT= cca 1 mio SIT) (niso všteti redna plača, honorarji iz raziskovalnega dela itd.),
· Pri rednem študiju lahko učitelj za 2-3 ure pedagoškega dela (8-12 ur na teden) zasluži mesečno brutto cca. 350.000 SIT, na izrednem študiju pa za isti obseg izključno pedagoškega dela prejme cca. 600.000 SIT bruto. Reprodukcija neznanja je mnogo donosnejša kot reprodukcija znanja. Reprodukcija neznanja je tesno povezana z vplivnostjo učitelja, le-ta pa temelji predvsem na vodstveni funkciji v organizaciji.
· Po zakonskih normativih MŠŠ imajo učitelji za polno plačo obveznost povprečno 2-3 ure neposrednega dela v predavalnici na dan. Če delajo 1,3 do 2 krat več, to je 4 ure dnevno imajo povprečen delavnik 16 ur na dan in zaslužijo vsaj 1.35 mio SIT bruto (redna plača in pogodbeno pedagoško delo). Tako "dvojno" količino pedagoškega dela je težko uresničiti kontinuirano eno leto ali več, da o kvaliteti niti ne razpravljamo. Da bi se izognil takemu v kvantitativnem in kvalitativnem pogledu spornemu načinu dela, je zakonodajalec predpisal povprečno 2-3 ure dnevno predavanj in/ali vaj ( 8 - 12 ur na teden), pri katerih je še mogoča dovolj kvalitetna reprodukcija znanja, zato pedagoške ure nad povprečno 2-3 ure dnevno (8-12 ur na teden) uvrščamo v reprodukcijo neznanja. V bolj strogi varianti, pa že tisto delo nad "6 oz. 8 urami na teden " uvrščamo v reprodukcijo neznanja. V najstrožji varianti pa bi lahko rekli, da ni dovolj kvalitetno delo tistih, ki delajo celo leto povprečno "16 ur na dan" in da v normalnih tržnih pogojih ne bi mogli prodati niti delčka svoje storitve, torej je njihovo celotno delo ničvredno, v šolstvu pa s to destrukcijo lahko zaslužijo mesečno 1.35 mio SIT bruto.
· Razmerje med reprodukcijo znanja in reprodukcijo neznanja pri vplivnih učiteljih presega tudi 42 : 58, pri nevplivnih pa dosega tudi 36 : 64. Že letni prihodki iz pedagoškega dela nevplivnih višjih predavateljev lahko presegajo 9.400.000 SIT, ob tem pa visokošolska inštitucija izkazuje tudi nad 30 milijonov SIT dobička.
· Čeprav je predvideno, da opravijo učitelji z višjimi nazivi manj pedagoših ur (večja kvaliteta dela), podatki kažejo, da opravijo prav oni največ "nadur" in da jim cena ure raste z večanjem števila ur: za delo povprečno 2 uri dnevno prejmejo mesečno po 350.000 SIT bruto, za povprečno 2 uri nad omenjenimi 2-3 urami pa prejmejo mesečno kar 600.000 SIT bruto.

2. Študijske programe z reprodukcijami neznanja v praksi šol